»Roman je večplasten, dogaja se v različnih obdobjih. Ob njem ne smeš preveč tuhtati, ampak se moraš vživeti v like, da začutiš, kako izgubljeno in prezirano se počutijo. Ne glede na to, kako jih obravnavajo, se spoštujejo in se zavedajo, da imajo pravico živeti. Želela sem prikazati, kako preplet vsega tega vpliva na človeka. Čeprav se počutijo izgubljene, na koncu le najdejo pravo pot.«

»Ampak če se počutiš trapasto, ko nekoga nazivaš s tovarišem, je seveda veliko bolje, da z njim sploh ne govoriš.«

»Kako se počutiš?«

»Pojavlja se vprašanje, kako je bilo to žito skladiščeno in kakšne so vsebnosti toksinov v njem.«

»Slovenci se počutijo bolje, če dobijo blago v roke in jo po tem plačajo, pa četudi so v škatli zapakirani kamni.«

»Življenje ni to, kako živimo, ampak kako se spominjamo, kako o tem razmišljamo, pripovedujemo.«

»Žal mi je. To so edine besede, ki jih lahko izgovorim, ki popolnoma izrazijo, kako se počutim zdaj in kako sem se počutil tisti dan.«

»Družbeni spol pa je določen s tem, kako se človek počuti, kako se želi obnašati in kateri od spolov mu najbolj ustreza.«

»Ti romani, tudi po njih posneti filmi, zelo dobro kažejo na to, kako je družba strukturirana.«